Dan spomina na boljši avto od sosedovega
Posted by Tilen in aktualno, tilen blodi on 31-10-2008
Tags: običaji, prazniki, prvi november
Danes imam malo več časa kot v preteklih dneh in bom spisal nekaj na temo največjega avtomobilskega praznika pri nas. Gre za 1. november… Wikipedia o tem prazniku pravi sledeče
Dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih (v krščanstvu Vsi sveti), je praznik, ki se praznuje 1. novembra po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Ob tem se spominjamo umrlih. Običaj narekuje, da na pokopališča (na grobove sorodnikov in prijateljev) odnesemo sveče in rože.
(Vir)
No, vse lepo in prav do tu, ampak v zadnjih letih pa opažam, da se je vse to izrodilo bolj ali manj v dan, ko se ljudke morajo pokazati v najboljši luči, pripeljat najbolj opedenan avto, ki mora zgledat bolje od sosedovega in hkrati zvedavo gledati okrog sebe, če vidijo koga poznanega in potem prikrito opravljat… 
Vsaj na našem krajevnem pokopališču je zadeva zelo podobna zgoraj opisanemu. Ker sam živim dokaj blizu tega hriba, kjer počivajo vsi, ki so omagali, me še posebej fascinira da 90 % ljudi, ki se na 1. november zberejo na pokopališču v spomin na svoje rajne… čez leto niti enkrat ne ustavi tam in poskrbi za grobove..
Vse se dela v zadnjem tednu, zadnjih nekaj dneh, pri tem se zabije edina dostopna pot do pokopališča (ki je hkrati tudi ena od dveh dovozih cest za našo osnovno šolo), mimogrede se še povozi kako staro mamco, ki še vztraja pri hoji ali vožnji s kolesom…vse samo zato, da bo za tisto uro ali dve, kolikor se pač tam stoji in posluša prevzvišenega…vse izgledalo perfektno…in bolje od sosedovega/sosednjega… Prav zato grem zadnjih nekaj let z vedno večjo muko za 1. november tja gor… ampak kurc, da imam potem mir doma, pretrpim tudi to 
Ne maram opravljanja, ne maram tudi ljudi, ki jim je opravljanje dežurni hobi (takih je očitno vedno več ) in tudi razna masovna zbiranja zavoljo tradicije mi nikoli niso bila prav pri srcu…
Pri nas doma je pa itak ta 1. november postal nek “ritual” s točno določenim “vrstnim redom”… Skozi celo leto predvsem ženski del družine (mater, teta, tudi babica) poskrbijo za urejenost tistih nekaj kvadratov označenega z našim priimkom na pokopališču, tako da se v zadnjem tednu niti ne sekiramo preveč kako bo zgledalo in kdo od okoliških ljudi je prinesel večjo ikebano itd…
Vsako leto prvega gremo pač vsi tja, se prikrito smejimo ob nagovorih lokalnega župnika (ne iz zlobe, ampak… ker pač govori s takim tonom, da se takrat ubistvu smejijo tudi vsi okrog nas ) in po zaigranih dveh koračnicah pobegnemo.. ponavadi k nam, teti ali babici “na malico”.. kjer se ob pijači in hrani ponavadi po pol ure skregamo in odidemo vsak svojo pot… in potem čez nekaj dni na to pozabimo in se pretvarjamo, da med nami ni hude krvi…vse do naslednjega 1. novembra. Je zelo bizaren običaj, a na nek način mi je prirasel k srcu
Ja, pa zvečer gremo obvezno gledat svečke - to je pomoje najlepši dan vse te ceremonije.
(slika vzeta z bloga Lenkec)
T.
). Če ima kdo nekaj sekund, mi lahko tudi pusti komentar z mnenjem o tej pesmi.. bi bil vesel tega (ker bi končno izvedel, a sem samo jaz tako nor, da mu je ta komad dejansko všeč 
, pa vendar)… “Always on the run…” očitno… No, boste že preživeli 
